Schlosskirche	Schlossk.	Kräutergarten	Stadtkirche

V severnem vzhodnem delu Turingije se nahaja okraj Saale Holzland z registrsko tablico SHK. Okraj zajema tri samoupravna mesta, in sicer Eisenberg, Jeno in Standtrodo. Mesto Hermsdorf, ki predstavlja najpomembnejše trgovsko križišče okraja, izstopa na geografskem in turističnem področju z dolino Saale, ki je pogosto opevan motiv v ljudskih pesmih, in z gozdovi bogatim vzhodnim Saale Holzlandom, ki velja za zaščiteno območje.
Okraj Eisenberg predstavlja z 12000 prebivalci največje mesto območja Saale Holzland, lahko pa se pohvali tudi z dobro razvito prometno povezavo, predvsem z avtocesto (Bundesautobahn) B 9 in lokalno cesto (Bundesstrasse) B 7. Slednja povezuje Eisenberg z Zeissom in univerzitetnim mestom Jeno, ki je tudi tretje največje mesto Turingije. V nasprotno smer pelje B7 do Gere, drugega največjega mesta Turingije. Weimar, pomembno zgodovinsko mesto, in Erfurt, glavno mesto Turingije, se nahajata 45 in 65 km stran od Eisenberga.
20. Junija 1993 je prišlo med Eisenbergom in Soissonsom iz Francije do sklenitve tesnejšega medsebojnega sodelovanja, ki je imelo žemetke že v letu 1966. Poleg francoskega mesta Soissons ima Eisenberg zelo dobre odnose tudi z mesti Lower Palatinate, Menden v Sauerlandu in Stadthagen, ki je blizu Hannovra.

Eisenberg je mestni okraj od leta 1952. V cašu Vzhodne Nemčije je bil sedež mestnega sveta Eisenberga v palači Christianburga, od leta 1990 pa so v njej državne pisarne administrativnega sveta Eisenberga. Eisenberg je bil leta 1994 potrjen kot mestni okraj in sedež mestnega sveta. Sama palača se ima zahvaliti za svojo lepoto in razkosje rojstvu vojvodine Saksonija-Eisenberg in njenemu edinemu vladarju, vojvodi Kristjanu (1653-1707). Njegov oče, Ernst der Fromme (Ernst Pobozen) je leta 1660 razdelil vojvodino Saxony-Gotha-Althenburg med sedem sinov. Njegov peti sin Kristjan iz Gothe je ustanovil vojvodino Eisenberg, ki je imela podrejen položaj. Obstajala je od leta 1680 do leta 1707. Kljub kratkemu obstoju, je bila zgodovinsko in kulturno bogata, kar je vidno še danes. Eisenberg zaseda v okraju Saale Holzland poleg administrativne funkcije tudi pomemben ekonomski polozaj, ki zajema tradicionalne sektorje kot tudi novejse industrijske obrate. Med najkvalitetnejše izdelke Turingije spadajo eisenbersko meso, klobase in pivo.
Lesno proizvodnjo zastopa v Eisenbergu moderna pohištvena tovarna z visokokakovostnimi izdelki. Eisenberg je od leta 1823 svetovno znan tudi po izdelavi glasbil, predvsem klavirjev in cembal.
Opečna proizvodnja v nižavjih Eisenberga nadaljuje svojo tradicijo. Njene delavnice veljajo za najmodernejše v Evropi. Napredujoča gradbena industrija dobavlja gramoz in pesek, že pripravljene mešanice, malto in lepo oblikovane kamne iz cementa za ceste in steze. Moderni proizvodi iz plastike so namenjeni predvsem sanitarnemu sektorju. Ugodna prometna lega mesta je pripomogla k razvoju inovativnih smeri kot sta proizvodnja optičnih kristalov in laserska tehnologija.
Od leta 1990 so vse pogostejši pojav tudi trgovski centri, npr. trgovski center ˝Nord˝ (Sever) in industrijska cona ˝In der Wiesen˝ (Na podezelju).
Moderni Eisenberg se odlikuje z ˝ Waldkrankenhaus ˝ (bolnico) iz leta 1943, ki je bila po zaslugi dr. Rudolfa Ella preoblikovano iz vojaške bolnice v danes zelo priznano ortopedično kliniko. Trenutno je v izgradnji novo krilo z osmimi operacijskimi sobami, ambulantami in različnimi raziskovalnimi oddelki. Bolnica Rudolf Elle ni samo bolnica interne medicine in kirurgije, ampak tudi sedež Univerzitetne klinike za ortopedijo Friedricha Schillerja iz Jene.
Raznoliki športni objekti so namenjeni tako turistom kot tudi domačinom. Če izpostavimo nekatere, npr. pokrit bazen, športni center Schortental z nogometnimi in teniškimi igrišči, strelišča in druge dvorane in igrišča. Med lepote Eisenberga vsekakor spada dolina Mühltal, znana po romantičnih razgledih in mlinih, ki so bili preurejeni v penzione, restavracije in hotele za mlade.

 

Mohrenbrunnen	Stadtmuseum	Rathaus	Schlossgarten

Eisenberg je v uradnih dokumentih prvič omenjen kot mesto 18. februarja 1190 pod imenom Isinberg. Mesto je v tistem času pripadalo grofu iz Meissena, Ottu der Reichu (Ottu bogatemu), ki je dal zgraditi utrdbo, ki naj bi služila kot obramba pred slovani, okoli katere je kasneje zraslo mesto – današnji Eisenberg. Izvor imena mesta je še danes predmet diskusij. Še vedno ni jasno ali je dobilo mesto ime po gori na kateri so pridobivali železovo rudo, nepremagljivi ‘’železni trdnjavi’’ ali pa celo po potencialnemu ustanovitelju mesta z imenom ‘’Iso’’. Najnovejše raziskave kažejo na izvor imena iz besede ‘’ruda’’, podobno kot bližnje slovansko mesto Rauda.
Potrjeno je, da se je ime mesta pogosto menjavalo z dednim nasledstvom, porokami in vojnami. Lastniki mesta so bili grof iz Meissena, knez Saksonije (Wettiner) in vodilni možje različnih vojvodin. Mesto je pripadalo zahodnemu delu vojvodine Saksonije, Altenburgu (1826-1918), za tem Turingijskemu administrativnemu okraju Roda, od leta 1952 pa je Eisenberg samostojni okraj. Dolga zgodovina Eisenberga je bila vsekakor zelo vihrava. Mesto je postalo leta 1219 sedež cisterčenskega samostana, ki je bil prestavljen iz Zwickava po navodilih Dietrich den Bedrängtena (Dietrich Tezavnega). Ta duhovni in kulturni center je imel tudi vlogo izobraževanja. Po razvezi samostana leta 1524 je postalo izobraževanje skrb latinske šole, ki je imela od leta 1564 svoje prostore v stavbi ob mestni tržnici.
Leta 1530 se je na svoji poti v ausburski parlament v mestu ustavil Martin Luther s svojim prijateljem Philippom Melanchthonom. Leta 1537 je obisk ponovil. Luther je imel v mestu veliko število privržencev. Leta 1624 je Ursula Weida, žena kovača (obdelovalca železa), je v izkazovanje podpore za reformatorja izdelala pamflet, Philipp Melanchthon pa si je dopisoval s članom mestnega sveta.
Med leti 1687 in 1688 je vojvoda Kristjan ustanovil dekliško slovnično šolo, ki predstavlja temelj Gimnaziji, priznani izobraževalni ustanovi. V njej so se izobraževali mnogi prebivalci mesta, ki so kasneje dosegali pomembne znanstvene dosežke.
Med velike ume štejemo najbolj znanega nemškega učitelja prava iz 18. stoletja - Johanna GottliebHeinecciusa (1681-1741) in njegovega brata Johanna Michaela, ustanovitelja znanstvenega študija tjulnov. Karl Christian Friedrich Krause(1781-1832), eden pomembnejših filozofov nemškega idealizma, skoraj pozabljen v svoji deželi, je pozel s svojimi idejami veliko priznanj v Španiji in Latinski Ameriki. Tudi Bruno Bauer (1809-1882), kritik religije in filozof, se je rodil v Eisenbergu. Heglov študent in Marxov oboževalec, Arnold Ruge, je napisal delo ˝Halle yearbooks for German Science and Culture˝ (Halle letopisi znanosti in kulture).
Pomembno vlogo ima za Eisenberg Carl Spahn (1803-1865), entuziast, energični soborec in pesnik revolucije iz leta 1848, se je boril v bitki za utrdbo Rastatta v Badnu. V izgnanstvu v Švici se je naučil izdelovati zaboje. Ob ponovni vrnitvi v mesto pod pogojem, da se ne udeleži nikakršnega političnega gibanja, je izrabil svoje znanje in leta 1853 ustanovil lokalno produkcijo zabojev, ki se je zelo hitro razvila v pomembno industrijsko panogo Eisenberga. Okoli leta 1900 je bilo v osmih tovarnah zaposlenih 250 delavcev.
V Eisenbergu je bil leta 1822 rojen eden najbolj znanih specialistov Bliznjega Vzhoda in orientalskih študijev, Reinhold Rost. Obiskoval je slovnično šolo v Eisenbergu, šolanje je nadaljeval v Altenburgu in študiral v Jeni. V Angliji je bil upravnik ene najpomembnejših orientalskih knjižnic. V času svojega življenja je veljal za najboljšega poznavalca indijskega jezika. Vse svoje življenje je bil zvest svoji deželi. Umrl je v Londonu leta 1896.
Eduard Büchel (1835-1903), znani graver bakra iz 19. stoletja, se je za poklic graverja izučil v delavnici očeta, ki je bil lastnik tovarne za obdelavo srebra, nikla in brona in je bil v Dresdenu aktiven kot graver od leta 1851. Eduard je bil honoraren član Akademije v Dresdenu, kjer je bil imenovan za profesorja. V začetku 20. stoletja so imeli prebivalci Eisenberga priložnost slišati več pomembnih političnih osebnosti, med katerimi tudi Augusta Bebela leta 1902 in Roso Luxemburg leta 1908. Leta 1926 so po njiju imenovali dve ulici.

Tiergarten	Tiergarten	Mühltal	Freibad

Na mestnem grbu je prikazana na modrem in zlatem ozadju zlata utrdba s centralnim kositernim stolpom, dvema stranskima stolpoma z rdečo streho in z zaprto vratarjevo hišico.
Od sredine 16. stoletja je imel Eisenberg na grbu ˝Mohr˝, ki se je ohranil na grbih mest Bad Sulza, Coburg in Zwickau. Portret izvira iz Sv. Mauritiusa, katerega ime izhaja iz besed maurus, Maure-tanien (mavretanski) in nemškega Moritz. Historična osebnost Mauritius je bil legendarni vodja legije Thebaeic, elitne čete Rimskega imperija, ki se je spreobrnila v krščanstvo in je posledično zavračala čaščenje rimskih bogov. Bil je mučenik v Aganu (danes lahko zasledimo Sv. Mauricija v svicarskem kantonu Wallis).
Kmalu so Mauritiusa častili kot svetnika. Njegovi posmrtni ostanki so kot relikvije hranjeni v Magdeburski katedrali Sv. Mauritiusa in Sv. Katharine. V času Ottonov in nemških imperatorjev je postal Mauritius zavetnik (zascitnik). Pojavljale so se cerkve Sv. Mauritiusa ali Moritza, plemiski rodovi, škofije in mesta, ki so imela na grbih svetnika uprizorjenega v podobi črnega viteza. Postal je zaščitnik vojakov in določenih obrti, npr. barvarjev, krojačev in kovačev. Svetnik je bil ovekovečen tudi na kovancih iz Eisenberga.
Kot dobro znani simbol Eisenberga stoji temne polti v vodnjku Mohr, ki ga je izklesal kipar Schellenberg leta 1727. Leta 1780 ga je naslikal in okrasil slikar Schildbach. Leta 1843 so mu dodali morsko školjko kot posodo iz katere piti. Vodnjak je obnovil litograf Bergner.

www.stadt-eisenberg.de